...

znak ki ga narišem drugim ne pomeni nič,
ovoj okoli katerega je še neviden zavoj teme,
in brez solz narisan nasmeh neke v prihodnosti deklice,
z besedami, da preprosto ni vredno...

Poberem šest delcov, ki sestavljajo človeka,
tri kosce ti podarim, kar tako, pretežki so mi,
tri pa dobiš spotoma, z dobrovoljnim eliksirom,
medtem ko uspavava celo mesto s pogledom...

Obarvava nebo na črno in nasmehov ni,
morda tisti resni pogledi v temi,
spojeni z omamo cigarete so poljubi,
stvari ki se nama zdijo pomembne...

Primem te za roko in te popeljem stran,
hodiva in se zibava v ritmu kapljic alkohola,
cigaretni dim še diši in ura odzvanja odhod,
zdaj ali kasneje, morda pa le zamudim...

Vseeno ni miru,
kljub vsem tem čarobnim romantičnim drobtinam,
nekaj mi manjka do kosa, ki ga sestavim iz drobtin...

Me ljubiš?