?

lahko mi rečeš pičim, uživi, ajde
-veš da me boli in ti me želiš prizadeti
- udari, ko sem na tleh, nižje ne gre...

JE TO LJUBEZEN?

Jokam ne tretji osebi, ne drugi, ne prvi, ampak peti.
-to te moti?
-Sama pa mi praviš, da kadar sem žalosten, si žalostna tudi ti.

JE TO LJUBEZEN?

Ne, nisem piroman in ne igram se z ognjem, a vseeno.
- požgi mi sanje, ni mi mar
- poskrbi za moj propad, ne bo mi mar

JE TO LJUBEZEN?

je...

Nimam preteklosti,
preteklosti ne poznam.

Kdo sem?
Od kod sem?

Moja prihodnost je kratka,
prihodnosti ne vrjamem.

Kdaj bo?
Koliko časa še?

Moja sedanjost pa bela,
sedanjost, ki nima pomena.

Zakaj?
kako?

...

znak ki ga narišem drugim ne pomeni nič,
ovoj okoli katerega je še neviden zavoj teme,
in brez solz narisan nasmeh neke v prihodnosti deklice,
z besedami, da preprosto ni vredno...

Poberem šest delcov, ki sestavljajo človeka,
tri kosce ti podarim, kar tako, pretežki so mi,
tri pa dobiš spotoma, z dobrovoljnim eliksirom,
medtem ko uspavava celo mesto s pogledom...

Obarvava nebo na črno in nasmehov ni,
morda tisti resni pogledi v temi,
spojeni z omamo cigarete so poljubi,
stvari ki se nama zdijo pomembne...

Primem te za roko in te popeljem stran,
hodiva in se zibava v ritmu kapljic alkohola,
cigaretni dim še diši in ura odzvanja odhod,
zdaj ali kasneje, morda pa le zamudim...

Vseeno ni miru,
kljub vsem tem čarobnim romantičnim drobtinam,
nekaj mi manjka do kosa, ki ga sestavim iz drobtin...

Me ljubiš?

NARCIS SE VRAČA... Z ZGODBO

Tako je. Narcis se po petih mesecih vrača z zgodbo. Svojo zgodbo.
Torej. V sobi je toplo, zunaj pa vije mraz. pijem svoj čaj in sem sentimentalen...
Vsaka stvar ima svoj konec. In kdaj je konec zadel mene? Danes, ko sem pogledal sliko svojega 3.b razreda in s sladkim nasmehom spustil solzo. Ok. Sliši se komaad sentimentalno in pretirano, samo... danes je dan za pogrešanje. Tak hladen petek. ki me spominja na vse ostale petke preživete v Storžiču ob čaju, kavi in cigaretih in na decembrsko sliko, posneto v Storžiču.
Ljudje se spreminjajo. Tudi jaz sem se. Naenkrat se pogleam v ogledalo in ne vidim več tistega "lepotca", ki ga pravzaprav tudi nikoli ni bilo. Ne vidim več "najbolje" oblečenega dijaka med vrstniki, no, kot da je ta kdaj obstajal?
Veliko stvari bom pogrešal. preveč stvari se je spremenilo. najbolj me bolijo mrzli dnevi, ko pogrešam tisto toplino nasmehov, ki smo si jo dleili Diva, Tjaša in jaz. Čudno. Napisal sem zgodbo, ki je delno resnična. Vsak je šel svojo pot.
Tjašine poti ne poznam več. Ampak jo pogrešam preveč. Sploh na mrzle dni, ko sa sedim, sam pijem kavo, sam jokam, sam sebi kradem cigarete in sam se pogovarjam z natakarico v Storžiču.
Tudi nje ni več... Nje, ki mi je obrnila lansko leto na glavo. Odšla je. Zdaj pravi, da se je izgubila. A njene sanje so se uresničile. Ne stojim ji več ob strani in je opazujem. Ne govorim ji več: "Pičim, uživi, ajde..." To so bile neke neumnosti, neke minljive podobe, zblojenost. Sam ne znam pojasniti kaj je bilo to. Preprosto neka karizma, ki me je očarala in potem tako zelo odbila... Preveč sem neumen za ta svet...
Moje pesmi niso več kakor prej. Tudi zgodb ne pišem več. Nimam navdiha. Nimam solz, prejokane so. Nimam zagona. današnji dan je izjema... mraz in spomini so. Noičem jokati, zato pišem. Vem, zdim se budala.
Moj nasmeh ni več isti. Narcis bledi. samozavestneža ni več. čeprav okoli hodim z dvignjeno glavo in moja hoja ostaja "Aydin" hoja, Narcisa ni več...
Spomini me utesnjujejo... Pomagajte mi! Prosim vas! Krvavim, kaj me ne vidite?
Potem je tu ona... Moja ljubezen. Imam jo, a se mi zdi, da je nimam, kljub temu, da ima ona mene. Preprosto.
Igram... delam na igralstvu... vendar tu ni več sreče... to ni kar sem iskal, čeprav sem to našel...
Danes nisem srečen, kljub vsemu kar imam. Petek je dan za pogrešanje. Pogrešanje mraza, čaja, pogovorov, skupnih sanj, nasmehov, solz, cigaret in navsezadnje sebe...
Torej. Oveneli narcis se je vrnil... z zgodbo, ki je še ne bo konec...