odlomek iz Nekoč prijatelji, danes slavni

NO KOKR JE ENIM BL, DRUGIM PA MN ZNANO SM SE ODLOČU DA NAPIŠEM NOVO KNJIGO. NASLOV JE: VČASIH PRIJATELJI, DANES SLAVNI. TUKEJ BOSTE LAHKO PREBRAL EN ODLOMK IZ TE KNIGE. PA MAL POKOMENTIRAJTE, RES D JE MAL DALŠI AMPAK, SEJ ČE VAM BO ZANIMIU POL MI JE RATAL, ČE NI, POL PA NĆ :)

...O njem kasneje nikoli več nisem govoril. nekako sem se čutil izdanega in pozabljenega. občutek tesnobe, ki sem ga potlačil zaradi vsega, kar se je zgodilo. vse besede so se mi zdele zaman, vsa dejanja zvodenela in prijateljstvo uničeno.
Ko je moja hčerka nekaj mesecev nazaj brskala po mojih stvareh, je našla nekaj starih pesmi in zgodb, ki sem mu jih posvetil. Želela je vedeti več, jaz pa sem mislil, da zgodbe o propadlem prijateljstvu še niso zanjo, da je polna sanj, ki bi jih lahko steptal. Zgodbe ji nikoli ne bi povedal, če se ji ne bi zgodilo enako kakor meni 25 let nazaj zgodaj poleti, pa vendar na drugačen način. Njena najboljša prijateljica je odšla, umrla. Čeprav Danijel 25 let nazaj ni umrl, je odšel, kakor da bi. Nikoli ga nisem preziral, ali mu zavidal. Bil je ena boljših oseb, ki sem jih poznal...
Nocoj sva po dolgem času sedela na verandi in se pogovarjala. odkar je stopila v najstniška leta, sva se nekako izgubila, odtujila. Prižgal sem znamko cigarete, ki je nisem kadil že 25 let. Te znamke nisem kadil od njegovega odhoda. Niso bili potrebni dolgi stavki, objela me je in mi rekla: "Povej mi oči, rada bi vedela."
....takrat sem ravno začel hoditi v drugi letnik gimnazije in prižgano sem imel natanko to znamko cigaret. Ker nismo smeli kaditi na območju šole, smo se skrivali za visokim sivim obzidjem, polnim grafitov. nekaj mojih sošolk je kadilo z mano. Nenadoma je do mene stopil fant iz prvega letnika in me vprašal za eno cigareto. Vsi smo se glasno zasmejali. Zakaj? Njegova hoja, njegove oči, lasje govor, so bili pravzaprav moji. Podobnost je bila smešna.
Po tem dogodku sva se spoprijateljila. Nekako sem imel prvič v življenju prijatelja. prijateljic sem imel že prej nekoliko, pa so me vse, razen ene razočarale.
Kave, pogovori in nasveti, s katerimi smo si pomagali in želeli spremeniti svet. Vesna, Dejan in jaz smo bili "večni" prijatelji. Mi trije.
Dejan je imel le eno napako. Svoja čustva je večkrat skrival in jih ni želel pokazati drugim,niti se z njimi ni preveč obremenjeval. Vedno je bil vesel in nasmejan, a v sebi se je trgal.
Tisto zimo smo se odtujili. Ni bilo več skupnih kav, pogovorov solz in smeha, vse to je prišlo le naključno, občasno.
Konec šolskega leta je prišel kaj kmalu. Bilo je zgodaj poleti in dejan je meni in Vesni sporočil novico, da se je prepisal na srednjo šolo za modnega oblikovalca. septembra bo sedel v drugih šolskih klopeh. Bil sem vesel, ker si je šel uresničiti sanje daleč stran od Kranja, gimnazije, starih sten Globusa in našega lokala.
Zadnji dan šole smo bili dogovorjeni v našem stalnem lokalu, le dve minuti stran od gimnazije. Z Vesno sva ga čakala štiri ure. Za ta dan sva kupila prav posebne cigarete, a on ni skadil niti enega, nikoli ni prišel. Ko smo se kasneje srečali na ulici ni odzdravil, ali se obrnil.
Eno leto nazaj, ko je šla tvoja starejša sestra pomerjati obleke za maturantski ples, ni našla niti ene, ki bi ji ustrezala po barvi, obliki, kroju. Odločila se je, da si za darilo, ob koncu šolanja želi obleko priznanega slovenskega oblikovalca. pisarno in šivalnico je imel v stari Ljubljani. Mode več nisem spremljal vse od uničenih sanj, zato nisem vedel za koga se gre.
Vstopila je v prostor in odkorakala k oblikovalcu, da izrišeta obleko, šivilja pa ji je vzela mere. jaz sem čakal v sprejemnici in bral modne revije. Na nekaj revijah sem zagledal znan obraz. Le nasmehnil sem se.
Potem sta minila dva meseca, preden sva šla obleko iskat. Takrat sem videl ime oblikovalca... Dejan..
Ko me je tvoja sestra vprašala za komentar sem ji le odvrnil: "Lepa si, kot Diva na modni pisti."
Dejan se je obrnil, beseda "Diva" mu je zvenela tako domače. Vprašal me je če se mogoče poznava, jaz pa sem mu odvrnil:"Dvomim gospod, jaz svoje prijatelje nikoli ne pozabim". Maja se je preoblekla jaz pa sem plačal račun. Odšla sva ven iz stavbe. Dejan je pogledal na račun in opazil moje ime. Stekel je za menoj in zaklical:"Narcis, jaz sem, Diva!". Obrnil sem se, se nasmehnil in dejal: "Nekoč davno sem napisal, da so ostali samo govorili: DIVA JE MRTVA!".
Doma sem nato pobrskal po internetu in prebral, da je uspešen modni oblikovalec na tuji in domači modni sceni. Uresničil je svoje in delno moje sanje.
Po pogovoru s hčerko na verandi sem včeraj skadil še zadnjo cigareto, ki me je spomnila na Divo, nato sem jo zares v miru pokopal. Zbogom? -Ne. Adijo? -Ne. Ni vredno nobenih besed. če prijateljstvo ni bilo vredno, zakaj bi bilo potem tudi slovo...