Nekaj o njej...

...Smejala se je in ni želela pokazati svoje ranljivosti drugim. V očeh drugih je bila tista, ki je s svojo karizmo očarala vse prisotne. Bila je nekaj posebnega. Bodrila je druge in mene. Govorila mi je kaj delam narobe in da se preveč oziram na mnenja drugih in na mnenja svojih staršev.
Pravijo da napake, ki jih opazimo pri drugih ljudeh in jih na to kot prijatelji opozorimo, nosimo sami v srcu....
Pramen živih las ji je skrival pogled. Na robu solz, a z nasmehom. "Žalostni se smejejo najlepše", sem ji dejal, ona pa je vprašala. "Žalostni?".
Ni pokazala ranljivosti. Ustreli s topom in stala bo pokončno in ponosno, z nasmeškom in z iskrico v očeh. Nikoli ni letela previsoko. Nikoli ni imela prevelikih ciljev. Bila je občudovana, čeprav se ni metala v center pozornosti. nekako sva si bila preveč podobna. Vedel sem, da je nekaj narobe. Mislili so, da spet pretiravam, češ da z njo nikoli nič ne more biti narobe. Publika predraga. Kdo je imel prav? Bila je igralka. Taka kakor jaz ne... Ona je znala skriti bolečino, da je zgledalo resnično. Če bi se igrali igrico skrij bolečino, bi ona zmagala.
Napisal sem ji pesem. Ljudje so jokali, ko so jo brali. Nekateri so se smejali. Nihče ni vedel, za koga pesem je. Dojel sem, da vsi ljudje nosimo nekake maske, da bi ostali neranljivi. Brez mask bi vsi jokali in bili še bolj ranjeni kakor smo.
Prišla je domov. Bila je sama. Tišina je odmevala. Slišalo se je tiktakanje ure na steni. malo je manjkalo do polnoči. Stopila je v kopalnico, z nožem v roki. Cerkev v bližini je odbila polnoč in nož si je zasadila v srce. Konec muk zanjo.
Naslednji dan jih ni jokalo tristo njenih znancev, jokalo jih je samo nekaj, peščica, ki jim je ta oseba zares nekaj pomenila... Drugi so samo govorili: "Diva je mrtva..."