Marioneta

Kot prazna platna brez barv,
kot nekdo, ki hoče drugam,
vedno nekaj želim povedati,
pa to ne znam izgovoriti.

Kar nisem povedal, zgubi se,
kot nezevest, ki zanika svoje prevare,
ujet nekje v času daleč stran,
pozabljen brez spominov na nov dan.

Objel me bo vrtinec snega,
me popeljal bo daleč stran,
kričati na ves glas si želim,
vendar se v svoji tišini izgubim.

Moje oči brez iskrice,
roke mi vodijo vrvice,
uklanjam drugim se,
kot marioneta brez usode.