BELA VRTNICA ZA DEKLICO

Ni me bilo tam na 1. november. Nisem jokal na tvojem grobu. Oprosti. Oprosti mi. nisem ti prinesel bele vrtnice in ti bral poezije, čeprav vem, da me ne slišiš. Pozabil sem nate. Oprosti mi. Veš da si jaz ne bom mogel. Po treh letih me spet ni bilo tam, kjer se je vse končalo. Ali pa na novo začelo? Oprosti. Nikoli si ne bom odpustil tega, da sem spregledal belo vrtnico za deklico...

=)

The sun is going down,
And here we go again,
The same words,
The same smile,
The sam hugs and kiss
Do we even understand?
I do not care, I like it that way.
The stars, the moon, you and me...

Well, I guess I am too naïve,
And I know, you are the one to believe in,
To love and hold in may arms,
but it feel so good with you
I know one day…
But that day will never come..

?

lahko mi rečeš pičim, uživi, ajde
-veš da me boli in ti me želiš prizadeti
- udari, ko sem na tleh, nižje ne gre...

JE TO LJUBEZEN?

Jokam ne tretji osebi, ne drugi, ne prvi, ampak peti.
-to te moti?
-Sama pa mi praviš, da kadar sem žalosten, si žalostna tudi ti.

JE TO LJUBEZEN?

Ne, nisem piroman in ne igram se z ognjem, a vseeno.
- požgi mi sanje, ni mi mar
- poskrbi za moj propad, ne bo mi mar

JE TO LJUBEZEN?

je...

Nimam preteklosti,
preteklosti ne poznam.

Kdo sem?
Od kod sem?

Moja prihodnost je kratka,
prihodnosti ne vrjamem.

Kdaj bo?
Koliko časa še?

Moja sedanjost pa bela,
sedanjost, ki nima pomena.

Zakaj?
kako?

...

znak ki ga narišem drugim ne pomeni nič,
ovoj okoli katerega je še neviden zavoj teme,
in brez solz narisan nasmeh neke v prihodnosti deklice,
z besedami, da preprosto ni vredno...

Poberem šest delcov, ki sestavljajo človeka,
tri kosce ti podarim, kar tako, pretežki so mi,
tri pa dobiš spotoma, z dobrovoljnim eliksirom,
medtem ko uspavava celo mesto s pogledom...

Obarvava nebo na črno in nasmehov ni,
morda tisti resni pogledi v temi,
spojeni z omamo cigarete so poljubi,
stvari ki se nama zdijo pomembne...

Primem te za roko in te popeljem stran,
hodiva in se zibava v ritmu kapljic alkohola,
cigaretni dim še diši in ura odzvanja odhod,
zdaj ali kasneje, morda pa le zamudim...

Vseeno ni miru,
kljub vsem tem čarobnim romantičnim drobtinam,
nekaj mi manjka do kosa, ki ga sestavim iz drobtin...

Me ljubiš?

NARCIS SE VRAČA... Z ZGODBO

Tako je. Narcis se po petih mesecih vrača z zgodbo. Svojo zgodbo.
Torej. V sobi je toplo, zunaj pa vije mraz. pijem svoj čaj in sem sentimentalen...
Vsaka stvar ima svoj konec. In kdaj je konec zadel mene? Danes, ko sem pogledal sliko svojega 3.b razreda in s sladkim nasmehom spustil solzo. Ok. Sliši se komaad sentimentalno in pretirano, samo... danes je dan za pogrešanje. Tak hladen petek. ki me spominja na vse ostale petke preživete v Storžiču ob čaju, kavi in cigaretih in na decembrsko sliko, posneto v Storžiču.
Ljudje se spreminjajo. Tudi jaz sem se. Naenkrat se pogleam v ogledalo in ne vidim več tistega "lepotca", ki ga pravzaprav tudi nikoli ni bilo. Ne vidim več "najbolje" oblečenega dijaka med vrstniki, no, kot da je ta kdaj obstajal?
Veliko stvari bom pogrešal. preveč stvari se je spremenilo. najbolj me bolijo mrzli dnevi, ko pogrešam tisto toplino nasmehov, ki smo si jo dleili Diva, Tjaša in jaz. Čudno. Napisal sem zgodbo, ki je delno resnična. Vsak je šel svojo pot.
Tjašine poti ne poznam več. Ampak jo pogrešam preveč. Sploh na mrzle dni, ko sa sedim, sam pijem kavo, sam jokam, sam sebi kradem cigarete in sam se pogovarjam z natakarico v Storžiču.
Tudi nje ni več... Nje, ki mi je obrnila lansko leto na glavo. Odšla je. Zdaj pravi, da se je izgubila. A njene sanje so se uresničile. Ne stojim ji več ob strani in je opazujem. Ne govorim ji več: "Pičim, uživi, ajde..." To so bile neke neumnosti, neke minljive podobe, zblojenost. Sam ne znam pojasniti kaj je bilo to. Preprosto neka karizma, ki me je očarala in potem tako zelo odbila... Preveč sem neumen za ta svet...
Moje pesmi niso več kakor prej. Tudi zgodb ne pišem več. Nimam navdiha. Nimam solz, prejokane so. Nimam zagona. današnji dan je izjema... mraz in spomini so. Noičem jokati, zato pišem. Vem, zdim se budala.
Moj nasmeh ni več isti. Narcis bledi. samozavestneža ni več. čeprav okoli hodim z dvignjeno glavo in moja hoja ostaja "Aydin" hoja, Narcisa ni več...
Spomini me utesnjujejo... Pomagajte mi! Prosim vas! Krvavim, kaj me ne vidite?
Potem je tu ona... Moja ljubezen. Imam jo, a se mi zdi, da je nimam, kljub temu, da ima ona mene. Preprosto.
Igram... delam na igralstvu... vendar tu ni več sreče... to ni kar sem iskal, čeprav sem to našel...
Danes nisem srečen, kljub vsemu kar imam. Petek je dan za pogrešanje. Pogrešanje mraza, čaja, pogovorov, skupnih sanj, nasmehov, solz, cigaret in navsezadnje sebe...
Torej. Oveneli narcis se je vrnil... z zgodbo, ki je še ne bo konec...

SLOVO

dear, dear blog...

pa je minil mal več k en let od prve objave.
Mal pozn, ampak je čs d se js tut tle poslovim počas :)

tko... dost je pisanja in dougovezenja, mojga razmišljanja o svetu pa ostalih stvari.

dons je drgač...

dons je lep dan, nou dan, nou nasmeh.

vrjemi: težko je izpustiti, a ko to nardiš je še težje, vendar čas celi rane...

VS na vse sprejete, pokritizirane in zavrnjene objave

hvala usm...

še posebi določenim osebam

je pa isto kot učeri..

bus je spelu...

Ajdin Huzejrović

še 4 dni..

Odloču sm se d sploh ne sestauljam govora, kar bo, bo.... bmk kaj drugi praujo...js bom pokazu sebe :)

STRAH

je človeka lahko strah? Strah kaj bo prinesel novi dan..
Pa ne tolk strah kaj bo prnesu novi dan, kokr strah pred tem, ka bo prnesu petek...
Usega bo konc. Kaj nj člouk dela poj? k ne ve niti za nč druzga, kokr to. Treba se bo usest in se naučit kej nouga. Ampak neki neopaznga, brez dokazovanja drugim. ...
Priznam, strah me je. Strah me je, ker ne vem, kako bom zapounu svoje popoldneve in zadnje kotičke srca. Strah me je, kaj me bo gnalo naprej in mi dajalo upanje. Vedno sem bil igralec.
Kaj bom zdaj???
Povprečnež?
-JA!
...in tega me je strah.....
priznam....

še 5 dni

sanje so kakor sneg.... minljive in topljive

še 6 dni

Včeraj sem biu u gledališču. Spoznau sm bedo odra... na lep način seveda.

Še 6 dni...

ZBOGOM ODER

In zdej?.. celo moje življenje je neko odštevanje do nečesa. kako naj odštejem dni do šestega februarja? s solzami? Ne, s smehom.
Moral bi odnehati, dokler sem bil na vrhu, in ne zdaj, ko so me drugi odslovili.
Pa saj, kaj naj bi pomenile sanje? Nič... Sanje te ne nahranijo, ne dajo ti nič, razen lažnega in namišljenega sveta. Zdaj sem na dnu. Ampak z dvignjeno glavo. Šestega februarja umirajo sanje. Ne pričakujem dežja, nevihte ali toče. Želel bi samo eno nepomembno kapljico. Zame.
Vendar ne bom odšel nepomemben. NE! Naj se me spominjajo v stilu. Kot nekoga, ki je znal začarati, popeljati, se nasmejati in prikloniti, sprejeti aplavz in kritiko, najlepše in najbolše.
Igral bom za vaju v prvi vrsti. Drugi so me menda naveličani. Razsaja odpuščanje igralcou kokr sm js :P LOL.... kdo bi reku, a? Pa sej sm vedu, ampak sm se sprenevedu. Hvala usm...
Zbogom oder! Odhajam! Upam da se vidiva ob katerem srečnejšem trenutku. Zdaj mi ostaja le še..
veselje :), veselje :), veselje:)....

misel dneva

ČAKAL POLNOČ JE,
ŽIVGA VIDEL NI GA NOVI DAN

js bi rd tišino...

pššttt---tiho naj zaigra tišina najlepšo glasbo sveta. Boli, a vendar vse prenašam z nasmehom. Ne vem zakaj, preprosto sem se nehu sekirat, kaj bo prneslo novo jutro, nou dan. Usak dan posebi sprot pišem scenarij. Tišino...js bi rd tišino..pa slišm tiktakanje ure, padanje dežja..hrup...use kar hočm je tišina.....je preveč kar si želim... rd bi spau..zaspau u tišini..in spau, in spau...
brez spomina name... brez spomina na vse kar je bilo, ker ni nikoli nič bilo... pštt...tišina nj bo zame.. niti ena moja beseda..le nekaj kapljic krvi in solz..
pokopljite me z masko, edino tako me bodo lahko spoznali na onem svetu... na tem se me tako nihče ne bo spominjal.
Za menoj naj ostaneta le dve beli vrtnici.
Zdaj pa nasmeh...nasmeh in nora muska, srečna muska...vse je OK, vse je na ql, nč ne more bit narobe..nikol..popolnost je moje drugo ime. Obleku se bom u najlepše obleke, dau gor najdražji parfum, pršu u šolo kot po modni pisti..ja, js sm ta.. sprjaznte se... sploh nevem kaj sm vam naredu, da ste hinauci? Ne zavidite mi nč... ker Aydin nč nima........... Pustte mi te 2 bele vrtnce in nekaj lepih spominov... vse ostalo vzemite..ker otq nč ne pomen

pogovor

a je lahk še bolš?? sam upam d nam ju3 joku... :)
pogovor tok stvari razčist...tolk pove, tolk je dobra stvar hehe... k učasih ljudje govorimo, pa govorimo, pa govorimo, povemo pa nč :S
Treba s eje usest dol, zavrtet cifro in use razrešt.


HVALA*****

PREZIR

RES SI ME DOJEU, BRAU SI POD MOJO "MASKO", A NE V CELOTI...ZGREŠIL SI NEKAJ...

Lahko prezira mati sina,
lahko prezira sin očeta,
lahko prezira sonce zemljo
a prezirati ne more prijatelj,
prijatelja.

Me sploh poznaš ti,
trdiš da masko mi razkrivaš.
da vidiš da nekoga preziram,
praviš da tebe preziram,
prijatelja.

Pogled mi je povedal vse,
mar slabe volje biti se ne sme,
želel sem ti povedati vse,
a ti meni eno,
preziraš me.

Prav imaš,
preziram nekoga,
preziram ga iz dna duše,
rad bi da dihati neha, da umre,
prijatelj, jaz preziram SEBE...

Bela zastava

Zdaj me je nastopač steptal,
v sanjah več ne živim,
zavese zdaj so padle,
čas je, da se poslovim.

Ljubezni zame tukaj ni,
in nobena beseda ne pomaga,
najhuje ko z oblakov belih,
vržejo te na realna tla.

Ni pesmi več,
in ne obstajajo iluzije,
lažna moja samozavest,
in življenje zaprašena mi povest.

Vse kar sem sanjal in želel,
zastonj sem drugim prodal,
življenje za tebe gre to:
BELA ZASTAVA- jaz sem se predal!

POET

Kdo poeta razumel bi,
njegove sanje, želje, upe,
kdo bral njegove bo misli,
kdo spomnil se ga bo,
ko srce u črni jami mu leži.

Kdo bral njegovi pesmi bo,
kdo razjasnil mu bo nebo,
kdo odgnal njegove bo strahove,
kdo pisal bo za njega pesmi nove?

Razumel ga nihče ne bo,
njegove sanje, upe, želje,
bral pesmi njegovih nihče ne bo,
ne bo spominov na ime njegovo,
ko srce v črni jami bo ležalo.

Njegove pesmi neprebrane,
in oblačno njegovo nebo,
njegovi strahovi ostali bodo,
ne bo pesmi o njem na novo.

SLOVO

Odhaja v stilu zvezde,
ki sijala je najvišje,
z nasmehom na ustih,
odet v najlepše je obleke.

Objem v stilu svetnika,
ki med freskami stoji,
naslikan lepši kakor je,
z nemimi ustnicami.

Poljub filmski za ljubljeno,
le še paparazzi manjkajo,
slikajo v spomin za vedno,
njega njene mile oči.

Pomahal ji je v stilu dive,
graciozno in milo,
roko spravil si je v žep,
vse ostalo bilo je tiho.

Adijo, kakor najmilejši glas,
v srcu kljuje ga večni mraz,
boli ga tako zadnje slovo,
zapušča svojo ljubljeno.

Hodi stran kot po modni pisti,
odmev korakov mu je glasba,
solza ga na licu spremlja,
zapre oči- UGASNIL JE KOT ZVEZDA!

odlomek iz Nekoč prijatelji, danes slavni

tale je pa samo zate, Vesna. Unešen je mal tvojih novih idej ;)

Zgodaj zjutraj sem stopil na teraso in opazoval, kako se prebuja svet. Spet sem kakor zasanjan poet gledal v nebo in poslušal petje ptic. Spomnil sem se nje, Vesne. nekako mi je ona izmed vseh mojih prijataljev ostala najbližje.
Po odhodu Dejana, sva ostala sama. Na mizi v lokalu sta bili le še dve skodelici kave in ena, ali dve škatlici cigaret. na kavah nisva veliko govorila. Bila sva bolj tiho, a rekla sva si, da minuta tišine pove več, kot pa dve uri pogovorov in smeha. V spominu imam prav posebno kavo v lokalu, čez cesto gimnazije. Bila sva tiho, nekajkrat sva stopila ven na cigareto in se končno začela pogovarjati. Moje življenje sva primerjala s plišasto igračko snežaka, ki sem ji ga podaril ob novem letu. Tako tiho in spokojno je bilo in po tem pogovoru sva vedela vse. Tišina nama je povedala še preveč.

nadeljevanje sledi...

odlomek iz Nekoč prijatelji, danes slavni

NO KOKR JE ENIM BL, DRUGIM PA MN ZNANO SM SE ODLOČU DA NAPIŠEM NOVO KNJIGO. NASLOV JE: VČASIH PRIJATELJI, DANES SLAVNI. TUKEJ BOSTE LAHKO PREBRAL EN ODLOMK IZ TE KNIGE. PA MAL POKOMENTIRAJTE, RES D JE MAL DALŠI AMPAK, SEJ ČE VAM BO ZANIMIU POL MI JE RATAL, ČE NI, POL PA NĆ :)

...O njem kasneje nikoli več nisem govoril. nekako sem se čutil izdanega in pozabljenega. občutek tesnobe, ki sem ga potlačil zaradi vsega, kar se je zgodilo. vse besede so se mi zdele zaman, vsa dejanja zvodenela in prijateljstvo uničeno.
Ko je moja hčerka nekaj mesecev nazaj brskala po mojih stvareh, je našla nekaj starih pesmi in zgodb, ki sem mu jih posvetil. Želela je vedeti več, jaz pa sem mislil, da zgodbe o propadlem prijateljstvu še niso zanjo, da je polna sanj, ki bi jih lahko steptal. Zgodbe ji nikoli ne bi povedal, če se ji ne bi zgodilo enako kakor meni 25 let nazaj zgodaj poleti, pa vendar na drugačen način. Njena najboljša prijateljica je odšla, umrla. Čeprav Danijel 25 let nazaj ni umrl, je odšel, kakor da bi. Nikoli ga nisem preziral, ali mu zavidal. Bil je ena boljših oseb, ki sem jih poznal...
Nocoj sva po dolgem času sedela na verandi in se pogovarjala. odkar je stopila v najstniška leta, sva se nekako izgubila, odtujila. Prižgal sem znamko cigarete, ki je nisem kadil že 25 let. Te znamke nisem kadil od njegovega odhoda. Niso bili potrebni dolgi stavki, objela me je in mi rekla: "Povej mi oči, rada bi vedela."
....takrat sem ravno začel hoditi v drugi letnik gimnazije in prižgano sem imel natanko to znamko cigaret. Ker nismo smeli kaditi na območju šole, smo se skrivali za visokim sivim obzidjem, polnim grafitov. nekaj mojih sošolk je kadilo z mano. Nenadoma je do mene stopil fant iz prvega letnika in me vprašal za eno cigareto. Vsi smo se glasno zasmejali. Zakaj? Njegova hoja, njegove oči, lasje govor, so bili pravzaprav moji. Podobnost je bila smešna.
Po tem dogodku sva se spoprijateljila. Nekako sem imel prvič v življenju prijatelja. prijateljic sem imel že prej nekoliko, pa so me vse, razen ene razočarale.
Kave, pogovori in nasveti, s katerimi smo si pomagali in želeli spremeniti svet. Vesna, Dejan in jaz smo bili "večni" prijatelji. Mi trije.
Dejan je imel le eno napako. Svoja čustva je večkrat skrival in jih ni želel pokazati drugim,niti se z njimi ni preveč obremenjeval. Vedno je bil vesel in nasmejan, a v sebi se je trgal.
Tisto zimo smo se odtujili. Ni bilo več skupnih kav, pogovorov solz in smeha, vse to je prišlo le naključno, občasno.
Konec šolskega leta je prišel kaj kmalu. Bilo je zgodaj poleti in dejan je meni in Vesni sporočil novico, da se je prepisal na srednjo šolo za modnega oblikovalca. septembra bo sedel v drugih šolskih klopeh. Bil sem vesel, ker si je šel uresničiti sanje daleč stran od Kranja, gimnazije, starih sten Globusa in našega lokala.
Zadnji dan šole smo bili dogovorjeni v našem stalnem lokalu, le dve minuti stran od gimnazije. Z Vesno sva ga čakala štiri ure. Za ta dan sva kupila prav posebne cigarete, a on ni skadil niti enega, nikoli ni prišel. Ko smo se kasneje srečali na ulici ni odzdravil, ali se obrnil.
Eno leto nazaj, ko je šla tvoja starejša sestra pomerjati obleke za maturantski ples, ni našla niti ene, ki bi ji ustrezala po barvi, obliki, kroju. Odločila se je, da si za darilo, ob koncu šolanja želi obleko priznanega slovenskega oblikovalca. pisarno in šivalnico je imel v stari Ljubljani. Mode več nisem spremljal vse od uničenih sanj, zato nisem vedel za koga se gre.
Vstopila je v prostor in odkorakala k oblikovalcu, da izrišeta obleko, šivilja pa ji je vzela mere. jaz sem čakal v sprejemnici in bral modne revije. Na nekaj revijah sem zagledal znan obraz. Le nasmehnil sem se.
Potem sta minila dva meseca, preden sva šla obleko iskat. Takrat sem videl ime oblikovalca... Dejan..
Ko me je tvoja sestra vprašala za komentar sem ji le odvrnil: "Lepa si, kot Diva na modni pisti."
Dejan se je obrnil, beseda "Diva" mu je zvenela tako domače. Vprašal me je če se mogoče poznava, jaz pa sem mu odvrnil:"Dvomim gospod, jaz svoje prijatelje nikoli ne pozabim". Maja se je preoblekla jaz pa sem plačal račun. Odšla sva ven iz stavbe. Dejan je pogledal na račun in opazil moje ime. Stekel je za menoj in zaklical:"Narcis, jaz sem, Diva!". Obrnil sem se, se nasmehnil in dejal: "Nekoč davno sem napisal, da so ostali samo govorili: DIVA JE MRTVA!".
Doma sem nato pobrskal po internetu in prebral, da je uspešen modni oblikovalec na tuji in domači modni sceni. Uresničil je svoje in delno moje sanje.
Po pogovoru s hčerko na verandi sem včeraj skadil še zadnjo cigareto, ki me je spomnila na Divo, nato sem jo zares v miru pokopal. Zbogom? -Ne. Adijo? -Ne. Ni vredno nobenih besed. če prijateljstvo ni bilo vredno, zakaj bi bilo potem tudi slovo...

maska

Narcis je videl..a je bil presebičen da bi tebi pustil do besede in tvojim čustom na dan...

Res je bila urejena, kakor da bi odhajala .... da odhaja v velikem stilu, v svoji najlepši preobleki. Res je še nisem videl take. Skupaj sva pila kavo in zrla v izginjajoči cigaretni dim, se smejala, jaz sem obupaval, se ji zaupal in ona me je bodrila. Ni bilo isto kot vsakič, ker je vsakič nekaj drugačnega in posebnega...

Videl sem, da je znotraj razpadala, pa sem bil spet presebičen. kos za kosom in čustvo za čustvom. Še malo in skoraj ne bo ostalo nič, a ona se je še vedno smejala.

Nikoli si ne bi mislil, da te najbolj presenetijo ljudje, za katere misliš, da jih najbolje poznaš...

Dolgovezil bi in dramatiziral do konca... a tokrat s emotiš. tokrat bi le sedel in te poslušal...

Oba pa praviva tako: Smejem se, a žalostni se smejejo najlepše!

Laž bi bila, če bi trdila, da ji ni mar in hkrati bi lagal, če bi rekla da ji je.

Še te bomo videli.... in pogrešali ko boš odšla.

A ne odhajaj še... ne pred mano, ker drugače mi bo žal in krivil bom sebe

ps: to je pa Narcis povedu ;)

Kaplja....

Kaplja, kaplja, kaplja,
polna so jo tla,
ta lepa barva,
v njej se žalost je izlila.

Ali so to solze?
Te, ki polne bolečine so,
te, ki liješ jih ti ne...
Niso solze...

Ali je to barva?
Barva, ki si jo polil,
ko želel si barvati življenje...
Ni barva...

Ali je to kri?
Kri, ki si jo zaradi bolečine lil,
da bi na ostalo pozabil...
Da, tvoja kri...

Marioneta

Kot prazna platna brez barv,
kot nekdo, ki hoče drugam,
vedno nekaj želim povedati,
pa to ne znam izgovoriti.

Kar nisem povedal, zgubi se,
kot nezevest, ki zanika svoje prevare,
ujet nekje v času daleč stran,
pozabljen brez spominov na nov dan.

Objel me bo vrtinec snega,
me popeljal bo daleč stran,
kričati na ves glas si želim,
vendar se v svoji tišini izgubim.

Moje oči brez iskrice,
roke mi vodijo vrvice,
uklanjam drugim se,
kot marioneta brez usode.

Nekaj o njej...

...Smejala se je in ni želela pokazati svoje ranljivosti drugim. V očeh drugih je bila tista, ki je s svojo karizmo očarala vse prisotne. Bila je nekaj posebnega. Bodrila je druge in mene. Govorila mi je kaj delam narobe in da se preveč oziram na mnenja drugih in na mnenja svojih staršev.
Pravijo da napake, ki jih opazimo pri drugih ljudeh in jih na to kot prijatelji opozorimo, nosimo sami v srcu....
Pramen živih las ji je skrival pogled. Na robu solz, a z nasmehom. "Žalostni se smejejo najlepše", sem ji dejal, ona pa je vprašala. "Žalostni?".
Ni pokazala ranljivosti. Ustreli s topom in stala bo pokončno in ponosno, z nasmeškom in z iskrico v očeh. Nikoli ni letela previsoko. Nikoli ni imela prevelikih ciljev. Bila je občudovana, čeprav se ni metala v center pozornosti. nekako sva si bila preveč podobna. Vedel sem, da je nekaj narobe. Mislili so, da spet pretiravam, češ da z njo nikoli nič ne more biti narobe. Publika predraga. Kdo je imel prav? Bila je igralka. Taka kakor jaz ne... Ona je znala skriti bolečino, da je zgledalo resnično. Če bi se igrali igrico skrij bolečino, bi ona zmagala.
Napisal sem ji pesem. Ljudje so jokali, ko so jo brali. Nekateri so se smejali. Nihče ni vedel, za koga pesem je. Dojel sem, da vsi ljudje nosimo nekake maske, da bi ostali neranljivi. Brez mask bi vsi jokali in bili še bolj ranjeni kakor smo.
Prišla je domov. Bila je sama. Tišina je odmevala. Slišalo se je tiktakanje ure na steni. malo je manjkalo do polnoči. Stopila je v kopalnico, z nožem v roki. Cerkev v bližini je odbila polnoč in nož si je zasadila v srce. Konec muk zanjo.
Naslednji dan jih ni jokalo tristo njenih znancev, jokalo jih je samo nekaj, peščica, ki jim je ta oseba zares nekaj pomenila... Drugi so samo govorili: "Diva je mrtva..."